JANEZ KOCIJANČIČ, PREDSEDNIK OLIMPIJSKEGA KOMITEJA

Olimpijske igre so neponovljiva tekma

07.02.2010

Slovenska odprava na zimske olimpijske igre (ZOI) v Vancouvru bo najmnožičnejša v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Olimpijsko normo je izpolnilo 40 tekmovalcev, Olimpijski komite Slovenije je na listo potnikov dodal še pet tekmovalcev, na listi čakajočih pa je še nekaj željnih tekmovanj na največji zimski športni prireditvi. V številni slovenski olimpijski odpravi je kar nekaj takšnih, ki se bodo borili za najvišja mesta, zato javnost pričakuje kolajne. Predsednik slovenskega olimpijskega komiteja Janez Kocijančič je pri napovedih precej previden in opozarja, da so kolajne sicer dosegljive, vendar samo vrhunska pripravljenost in športna dozorelost nista dovolj. V preteklosti so imeli naši športniki več smole kot sreče. 

Slovenski športniki so na zimskih olimpijadah do zdaj osvojili osem kolajn, štiri za Jugoslavijo in štiri pod slovensko zastavo. Glede na rezultate, ki jih tekmovalci dosegajo v svetovnih pokalih, kar nekako pričakujemo, da bodo letošnje ZOI najuspešnejše.
"Napovedovati kolajne je silno nehvaležno. Rezultati so znani, v zadnjih dveh letih smo kar na šestnajstih tekmah svetovnega pokala zmagali, imamo še osem drugih in deset tretjih mest, kar je v sezoni in pol ogromen dosežek. Imamo celo vrsto kandidatov za kolajne, ampak olimpijska tekma je popolnoma nekaj drugega, saj se lahko zgodi karkoli. Za primer bom dal Romune, ki so zelo težko sprejeli svoje rezultate na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer so imeli kar sedem četrtih mest oziroma petnajst dosežkov do šestega mesta. To so vrhunski rezultati, na katere je lahko vsak ponosen, ampak v končni fazi jim je to prineslo grozno razočaranje."

Pred ZOI v Torinu 2006 rezultati slovenskih športnikov niso bili tako blesteči. Kaj se je v tem času spremenilo? Takrat se je zdelo, da morda zimski športi doživljajo neko krizo, zdaj se je pa to kar naenkrat obrnilo.
"Športna osebna izkaznica nekega naroda se spreminja. V Sloveniji se je začela z gimnastiko in se pozneje selila. Še pred leti smo imeli vrhunske slalomiste, danes smo močnejši v drugih disciplinah. V celoti gledano je fronta, na kateri slovenski zimski šport napada svetovne rezultate, bistveno širša kot kdajkoli prej. Če pogledamo celotno paleto nastopajočih, je kandidatov za osvojitev kolajn ali najvišje uvrstitve več, čeprav so olimpijske igre posebna, neponovljiva tekma, ki s seboj prinaša mnogo večji psihološki napor. Nekateri ga zdržijo, nekateri pač ne."

Včasih je bilo nepredstavljivo, da imamo pri alpskem smučanju v hitrih disciplinah tekmovalca prav pri vrhu ali da imamo vrhunske smučarske tekače. Ali je zdaj konkurenca v teh športih toliko manjša?
"Prav nasprotno, konkurenca je čedalje večja. To je posledica dolgoletnega sistematičnega ukvarjanja z razvijanjem smuka pri nas. Nekaj podobnega bi lahko rekel za smučarske teke. V Sloveniji nimamo ravno idealnih pogojev za prakticiranje hitrih disciplin, vendar ko si enkrat v svetovnem vrhu, tako ali tako vsi trenirajo na istih smučiščih in razlike v pogojih se izničijo. Slovenski problem niso samo naravni pogoji za trening, temveč v prvi vrsti majhna baza ljudi. Moramo se zavedati, da kandidate za olimpijski nastop izbiramo iz števila, ki je enako populaciji nekega velikega svetovnega mesta."

Nekateri slovenski olimpijci so se v zadnjih letih odločili za individualne priprave, s svojimi strokovnimi ekipami. Ali ne gre tu tudi za nezaupanje strokovnemu delu športnih zvez?
"Petra Majdič denimo trenira pod okriljem zveze, ima pa neko svojo ekipo z individualnim programom. Vrhunski športniki v neki fazi ocenijo, da jim sistem dela ali trenerji ne odgovarjajo in si zato poskušajo pomoč zagotoviti sami. Seveda se vse začne pri denarju. Običajno takšno moštvo potrebuje lastno financiranje, zato si pridobijo pravico do sklepanja novih tržnih pogodb. Posledično to za sabo povleče cel kup nesporazumov in problemov na obeh straneh. Če nek športnik vodi svojo politiko nabiranja sponzorjev, je ta politika velikokrat v konfliktu s politiko športnega sklada ali športno zvezo. Mislim, da v prostovoljni dejavnosti, kot je šport, ni mogoče izločiti možnosti, da se športniki odločijo za samostojno pot, vendar se morajo potem držati nekih pravil igre."

Veliko pozornosti pred letošnjimi ZOI je bil deležen boj smučarskih skakalk, ker njihova disciplina ni uvrščena v olimpijski program. Opozarjale so celo na diskriminacijo in kršenje človekovih pravic.
"S tem problemom smo se že veliko ukvarjali. Vsak šport mora dozoreti do takšnega statusa, da se z njim ukvarja neko relevantno število držav in tekmovalcev. Po naših ocenah za zdaj na svetu ne skače več kot sto deklet, kar temu športu ne daje karakterja zimskega olimpijskega športa. S tem se ukvarja samo peščica držav, najbrž jih lahko preštejemo na prste obeh rok. Mednarodni olimpijski komite (MOK) priznava 205 olimpijskih komitejev in če se jih 10 ali 15 ukvarja s poljubnim športom, to še ni kvalifikacija za uvrstitev na olimpijski program. Ideja olimpijskih iger ni, da bi postale nek dogodek, kjer bi nastopali vsi mogoči športi, ampak da bi se predstavili tekmovalci v najbolj uveljavljenih športih."

Edini moštveni šport na ZOI je hokej. Nekaj časa se že pojavlja ideja o tem, da bi nekatere dvoranske športe, ki potekajo od jeseni do pomladi, priključili k zimski olimpijadi. Na primer rokomet, kjer so tudi največja tekmovanja ravno pozimi.
"Tega predloga niso realizirali iz več razlogov. Prvič zaradi tega, ker bi nenadoma morali spremeniti strukturo in pristop do ZOI. Ponavadi za ZOI kandidirajo mesta, ki so bolj kot ne zimski športni centri in imajo le redko ustrezno infrastrukturo za dvoranske športe. Posledično bi se močno povečalo tudi investicijsko breme organizatorjev. Spremenil bi se tudi karakter zimskih olimpijskih iger. Temeljna ideja ZOI je tekmovanje v športih, ki so povezani s snegom in ledom."

Usodo športnikov v številnih disciplinah še vedno krojijo sodniki s svojimi strokovnimi ocenami, ki se zdijo marsikdaj precej pristranske, največkrat v korist tekmovalcev iz športnih velesil. Na drugi strani pa v številnih športih precej zavirajo uporabo najnovejših tehnoloških rešitev, ki bi lahko precej olajšale ali pa nadomestile delo sodnikov.
"Pravila najprej predlagajo mednarodne športne zveze, MOK jih samo še potrdi. Strinjam se, da so mnogo objektivnejša merila tista, ki se merijo v parametrih, kot tista, kjer je pomemben slog, vendar je to po mojem mnenju neizogibno. V preteklosti so poskušali subjektivne elemente vsaj malo ublažiti, vendar to ni mogoče popolnoma podrobno. Saj je tudi pri nogometu težko določiti, kaj je recimo primerno za enajstmetrovko in kaj ne."

Za velike športne narode velja, da so v prednosti tudi na področju uporabe prepovedanih substanc, saj velja, da so dopinški laboratoriji še vedno korak pred dopinškimi testi. Veliko dopingiranih športnikov razkrijejo šele po nekaj letih, ko so tekmovanja že zdavnaj mimo.
"Še vedno je prisotna tendenca, da bi s pomočjo kemičnih substanc ali hormonalnih sprememb dosegli boljše rezultate. Če samo pogledamo podatek, da se na velikih tekmovanjih najboljši zgnetejo v nekaj stotink sekunde, potem je povsem jasno, da lahko določena sredstva popolnoma spremenijo vrstni red in glede na denar, ki se v tem poslu obrača, je za to vedno interes. Poleg tega je tu prisoten še interes proizvajalcev teh substanc."

Organizacija zimskih olimpijskih iger velja za precej cenejšo kot za poletne olimpijske igre, kjer so Kitajci zapravili za Peking več kot dve tretjini slovenskega letnega BDP. Vendar je bila pred kratkim v Sloveniji prisotna ideja o organizaciji ZOI na Bledu. Koliko stane organizacija ZOI? "Objavljajo različne podatke, od ene do treh milijard evrov, čeprav verjetno kar nekaj več, med pet in deset milijardami. Pri tem je treba upoštevati, da lahko te številke različno interpretiramo. Pomemben delež stroškov zavzame infrastruktura, ki je včasih ne štejejo med stroške, ampak v vsakem primeru gre za izjemno visoke zneske."

Pred leti je Slovenija kandidirala za ZOI v sklopu ideje iger treh dežel z Avstrijo in Italijo, vendar brez večjega uspeha. Ali se lahko zgodi, da bo v prihodnosti MOK dodelil organizacijo iger dvema državama oziroma dvema mestoma hkrati, po zgledu evropskih in svetovnih nogometnih prvenstev?
"V listini MOK, ki je relativno tradicionalno napisana, o tem ne piše nič. Zapisano je samo to, da za organizacijo kandidira mesto s podporo svojega nacionalnega olimpijskega komiteja in z garancijo države, da je to sposobna izvesti. Za skupno izvedbo z Avstrijo in Italijo smo kandidirali dvakrat. Ideja je bila sicer dobra, tekmovališča bi si bila izjemno blizu, toda žal sta poleg te trojne kandidature obakrat hkrati kandidirali tudi dve mesti iz Avstrije oziroma Italije in zato so nas jemali bolj z rezervo."

Organizacija tako velikega tekmovanja bi bila vseeno rentabilnejša kot organizacije manjših obskurnih tekmovanj, kot je mariborska zimska univerzijada.
"S tem se ne strinjam. Univerzijada je veliko tekmovanje, odvisno pa je seveda, kako ga bomo pripravili. Lahko ga pripravimo dobro in obenem investiramo v razvoj študentskega športa, ker bodo nekateri objekti ostali na voljo mestu Maribor. Vse skupaj bo stalo od 15 do 20 milijonov evrov, kar spet ni tako velik zalogaj, kot je kazalo sprva. Če mislimo, da bomo organizirali samo olimpijske igre in svetovna prvenstva, smo na napačni poti. Organizacijske izkušnje je treba nekje pridobiti."

Koga bo doletela čast zastavonoše na otvoritveni slovesnosti?
"To bodo določili šele na kraju dogodka. Zastavonošo običajno določita dva kriterija, in sicer da je športnik kandidat za visoka mesta ter da se slovesnost ne odvija tik pred tekmo, ker to navsezadnje zahteva nek psihični napor, dodatno izpostavljanje. Predpostavljamo lahko torej, da Andrej Jerman ne pride v poštev, saj ima že naslednji dan tekmo v smuku."

Slovenski zimski olimpijci, ki lahko osvojijo kolajne

ALPSKO SMUČANJE:
Tina Maze (slalom, veleslalom, superveleslalom)
Andrej Jerman (smuk)
Andrej Šporn (smuk)

SMUČARSKI SKOKI:
Robert Kranjec
ekipna tekma

SMUČARSKI TEKI:
Petra Majdič (30 km klasika, sprint klasika, ekipni sprint)

DESKANJE NA SNEGU:
Rok Flander (paralelni veleslalom)
Rok Marguč (paralelni veleslalom)

SKI CROSS:
Saša Farič

BIATLON:
Teja Gregorin

Avtor:  Gregor Cerar, Marko Hrastar