ROMAN LELJAK, POSLOVNEŽ, PUBLICIST IN ZAPORNIK

Huda jama Janeza Janše leta 1990 ni zanimala!

24.01.2010

Širša slovenska javnost je Romana Leljaka spoznala konec 80. let prejšnjega stoletja, ko je na ulici prodajal politično prepovedane Črne bukve. Prav s prodajo tega dela je zaslužil dovolj, da je lahko kupil dva sanjska lamborghini diabla, katerih vrednost je znašala 400.000 takratnih nemških mark. Pozneje se je v javnosti pojavljal v družbi lepih deklet in vplivnih ljudi, izdajal pa je tudi dva tabloida. Lani ga je sodišče po petnajstih letih obsodilo zaradi poslovne goljufije, sodba pa je postala tudi pravnomočna. Trenutno prestaja kazen v zaporu na Dobu in kot magister zgodovine piše knjige o grenki slovenski preteklosti. Zadnjo, z naslovom Cerkev umira v petek 13., je izdal sredi lanskega decembra.

Kaznivo dejanje goljufije ste storili pred več kot 15 leti, a zaporno kazen ste začeli prestajati šele leta 2008.
"Tako je. Dejansko gre za zadeve, ki so se zgodile leta 1993, ko sem bil direktor podjetja. Sodišče je kaznivo dejanje označilo za goljufijo, čeprav je danes to zelo sporno, saj je bila poslovna goljufija uvedena šele leta 1999. Moje dejanje je zato predmet presoje Evropskega in ustavnega sodišča. Kot oseba Roman Leljak nisem naredil nobenega kaznivega dejanja."

Takrat ste bili dejansko še dokaj mladi.
"Star sem bil 29 let. Takrat se je sistem postavljal na novo. Bančni sistem je bil pač takšen, da sem dobival kredite R + 27. R je bil 12, zdaj si pa izračunajte. Od bank smo si izposojali denar za štiri odstotke na mesec, zasebniki pa so ponujali pet odstotkov, a so bile garancije bistveno manjše."

Ste si takrat veliko upali?
"Ne bi rekel, da sem si veliko upal. Mogoče malo preveč. Res pa je, da danes na tak način ne bi posloval. Takrat smo nastajali in marsikaj je bilo nepričakovano. Meni so televizijo, ki je pozneje postala del Pop TV, ponujali za 100.000 mark."

Kot zapornik – ste krivi?
"Seveda sem kriv, ker pač nisem poravnal nekaterih računov v gospodarstvu. Sprašujem pa se, ali je bilo vredno, da sem dobil maksimalno zaporno kazen osem let."

Morda za poduk drugim?
"Ne vem. Kaznivo dejanje je bilo storjeno leta 1993, mene pa so obsodili 15 let pozneje. Dvomim, da je to učinkovito pravno sredstvo."

Poročila sodišča pravijo, da ste se sojenju ves čas izmikali.
"Jasno bom povedal. Pripravljen sem umakniti kakršnokoli pritožbo na Evropskem in ustavnem sodišču, če mi kdorkoli dokaže, da sem izostal na eno samo obravnavo!"

Med prestajanjem kazni ste izdali knjigi, vaše vedenje na odprtem oddelku zapora na Dobu tudi ni odklonsko, tako da lahko kmalu pričakujete pogojni izpust.
"Drži, prestal sem že dve leti kazni. V prihodnjem letu lahko pričakujem pogojni izpust."

V zadnjem času ste precej prisotni tudi na spletu.
"Omejena mi je svoboda gibanja, ne pa tudi svoboda razmišljanja. Upam, da bomo na Dobu v prihodnjih mesecih dobili možnost dostopanja na internet."

Lani ste magistrirali iz zgodovine, lahko pričakujemo tudi doktorat?
"Trudim se, a za zdaj nimam teh možnosti. Centralni zapor na Dobu mi tega ne omogoča."

Kako vas sprejemajo drugi zaporniki?
"Obsojenci me sicer poznajo, obnašam pa se zelo preprosto in komuniciram z vsemi. Komu kdaj tudi kaj napišem ali svetujem, to pa je tudi vse. Normalno pa je, da imam nek poseben status tako med obsojenimi kot zaposlenimi."

Prva asociacija ob omembi vašega imena je rumeni lamborghini diablo.
"Pred rumenim sem imel še rdečega. Kupil sem ju, še preden sem začel delati kot podjetnik. Ta avto ni bil predmet nobenega kaznivega dejanja. Imel sem dovolj denarja za preživetje in zelo vesel bi bil, če se s tem finančnim inženiringom ne bi ukvarjal. Pač me je zaneslo, ni pa bilo slabega namena. Podjetja, ki so bila takrat dolžna tri milijone evrov, so danes zelo vesela, ker jim tega denarja ni bilo treba nikoli plačati, so pa tudi oškodovanci v Mariboru, ki bi jim ta denar prišel še kako prav. Avto sem na koncu prodal, saj sem poskušal vrniti čim več zadev. Leta 1996 sem vrnil 720.000 mark svojih obveznosti. Če bi vedel, da bom na koncu izpadel goljuf, tega denarja ne bi nikoli izplačal in bi ga obdržal zase."

Kam se je izgubil ves ta denar?
"To vprašanje je zelo preprosto tudi za sodnike in tožilstvo. Ustvarila se je neka fama zaradi potreb ulice in medijev. Govorilo se je o milijardi, 900 milijonih tolarjev, na koncu pa se je sprevrglo v nekaj malega pod milijonom evrov, kar je realnost. Vedite, da je Avto Ideal leta 1996 šel v stečaj. Imeli smo za 680 milijonov tolarjev dolgov in za 580 milijonov tolarjev upnikov. Imeli smo sto milijonov tolarjev plusa. Če gledam na današnja podjetja, sploh nismo izpolnjevali pogojev za stečaj. Stečajna upraviteljica je mnogim odpisala dolgove, da jih ni bilo treba tožiti. Ta bilanca pa na sodišču ni smela biti predložena kot dokaz, ker bi se videlo, da smo imeli več dolžnikov."

Kje je bila torej težava?
"Javna osebnost Roman Leljak kot lastnik časopisov in tabloidov je doživel trenutno nezmožnost plačil. Takrat so namreč k meni začeli hoditi ljudje, ki so naenkrat hoteli denar nazaj. Ker tega nisem mogel storiti, so se mediji obrnili proti meni in zadeva se je dokončno zrušila."

Je to ustrezalo tudi politični eliti?
"Mislim, da. Edini sem ustvarjal časopise – tudi za srbski trg – v Mariboru in bil z njimi uspešen. Na Primorskem sem imel samo z Asom več uspeha kot Večer. Trač se je nazadnje prodajal v 26.000 izvodih."

V nekem obdobju ste bili verjetno najbogatejši Slovenec.
"Ne bi rekel, morda se je to zdelo zaradi avta. Res pa je, da sem As in Trač poskušal rešiti skozi delniško družbo in njeno prodajo. Konec koncev se je Mag, ki je bil ustanovljen v istem času, lepo prodal. V tej državi mi pač ni bilo omogočeno, da bi zadeve izpeljal do konca. Da ne omenjam, da se mi v prestajanje zaporne kazni ni štel čas, ki sem ga preživel v priporu, niti se ni upošteval zastaralni rok, na katerega bi menda moral sam opozoriti. Poleg tega pa mi je sodil človek, čigar očeta sem preganjal v svojih knjigah. Na Višjem sodišču v Mariboru v mojem sodnem procesu niso pisali zapisnika. Tisti ljudje, ki so v mojem času ubijali, so že zdavnaj prosti."

Kakšna je razlika med vami in sodobnimi tajkuni?
"Mi smo delali z realnim denarjem, današnji sistem pa je fiktivna zadeva z vsotami, a brez denarja. Zgodilo se je, da morajo tajkuni začeti vračati realni denar, ki pa ga nimajo. Pri nas ni možno postati tajkun. Lahko imaš sicer realni zaslužek. A v državi z dvema milijonoma prebivalcev si ne morejo izplačevati takih zaslužkov in honorarjev, kot smo jim bili priča."

Vaša prva knjiga so znamenite Črne bukve, s katerimi ste obogateli.
"No, prva moja knjiga je bila Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, pet let po njegovi smrti. Črne bukve sem prodal v 65.000 izvodih po približno 25 evrov za izvod. Črne bukve so v tistem času vplivale na politično zavest tega naroda. Na osnovi te knjige in na osnovi Mladine se je gradil Demos in lomila Komunistična partija Slovenije."

Sledilo je razkrivanje povojnih pobojev, Huda jama ...
"Začel sem raziskovati povojne poboje, ker sem pač doma s Teharij. V Hudi jami sem bil že leta 1989, leto pozneje pa sem izdal knjigo o njej. Tedaj je bil notranji minister Igor Bavčar, obrambni pa Janez Janša. Takrat nisem od nikogar izmed njiju dobil nobene pomoči, čeprav sta zelo dobro vedela, kaj se je dogajalo tam."

Torej si z Janšo nista blizu?
"Ne. Nisem si blizu niti z njim niti s komerkoli drugim. Politične igrice me ne zanimajo. Desne stranke, ki so bile leta 1990 na oblasti, se niso hotele dotakniti Hude jame. Šele dvajset let pozneje so se je dotaknile leve."

Kako lahko sodite o povojnih dejanjih, če vas je sodišče spoznalo za poslovnega goljufa?
"Vaše vprašanje je upravičeno, vendar bo o moji pravici na koncu odločalo Evropsko sodišče. Do takrat sem goljuf, ker je tako spoznalo sodišče. Podobno kot pred dvajsetimi leti v primeru Hude jame – takrat je bil dvom, danes pa je realnost."

Bili ste pripadnik vojaške službe KOS, vendar o JLA nimate pozitivnega mnenja.
"Do leta 1987 sem bil v organih varnosti JLA. JLA je bila izjemno dobro organizirana, prav tako organi varnosti, čeprav je sistem že razpadal."

Ste med službovanjem v KOS tudi koga ubili?
"Ne, svoje strelno orožje sem vrnil zapakirano, kot sem ga dobil. Nikoli ga nisem niti nosil."

Kaj se je dogajalo v sektorju 9?
"Z ustanovitvijo Demosa se je ustanovila tudi tajna služba, ki jo je vodil Andrej Lovšin. Tam smo bili še Borštner, Pulko in jaz. V Mariboru sem organiziral tajne sestanke s slovenskimi pripadniki JLA, na katerih smo se pripravljali na osamosvojitev države. Takrat sva se sprla z Janšo, ker sem želel, da bi to službo takoj uradno ustanovili. Dovolj sem imel tajnih služb, ko v bistvu nisi nikjer zaposlen, a vendar delaš za državo."

Z Zmagom Jelinčičem, ki ima mimogrede podobno kot vi plemiške korenine, sta izdala Koran. Ste prodali veliko izvodov?
"Jelinčič si je spremenil priimek v Plemeniti, sam pa še naprej ostajam Leljak. Koran sem sicer natisnil v 2000 izvodih, ostalo mi jih je okoli 150. Prodal bi jih še več in tudi islamska skupnost bi ga vzela za svojega, če Zmago ne bi politično parodiral. Njegov sin Klemen je Koran izvrstno prevedel in tudi najvišji islamski predstavniki so potrdili, da boljšega prevoda v slovenski jezik še islam sam ne bo nikoli naredil. To je tudi edini Koran, ki je preveden v celoti."

Boste kdaj napisali avtobiografijo?
"Tudi moj sojetnik, koprski odvetnik Zdenko Fortunat, mi je zadnjič predlagal, naj napišem knjigo Jaz, Roman Leljak. Moji načrti so drugačni. Načrtujem še tri knjige in verjetno bom prvi jetnik, ki je v dveh letih napisal pet knjig."

Bo katera bistveno izstopala?
"Knoj – rdeča roka komunistov. Posedujem seznam 2640 ljudi, ki so bili pri nas v vojaški državni varnosti. Morda še ne veste, a v Sloveniji nimamo seznamov vojaških enot, niti 14. divizije niti Pohorskega bataljona. Jaz ga imam. To spada k mojemu raziskovalnemu delu."

Avtor:  Marko Pigac