KARLO HMELJAK, JADRALEC IN PESNIK

Pisanje pesmi je precej bolj nepredvidljivo od jadranja

02.03.2010

Karlo Hmeljak je 26-letni mladenič, ki že od zgodnjega otroštva živi ustvarjalno življenje. Je eden izmed najboljših slovenskih jadralcev, trikratni mladinski evropski prvak v jadranju, udeleženec olimpijskih iger v Pekingu in tudi svetovni prvak. V jadra svojega življenja čedalje bolj vpenja tudi svojo pesniško žilico. Pred dobrima dvema letoma je izdal pesniško zbirko, ki je tudi med kulturnimi kritiki požela veliko pohval. Kot pravi, je trenutno zaposlen z dokončanjem študija, jadranjem in pisanjem. Sanje se mu, kot kaže, izpolnjujejo sproti, a za to je potrebno veliko truda in vztrajnosti, prav slednja pa je Hmeljakova vrlina in osnova za uspehe v športu, kulturnem ustvarjanju in življenju.

Kaj si si želel postati v otroštvu?
"Edini tak spomin, ki je še zelo živ, je povezan z izletom na Vršič pri sedmih letih, ko smo v Ruski kapelici na listke pisali življenjske želje in moja je bila: postati svetovni prvak v jadranju. Verjetno sem se je spomnil, ko se mi je leta 2008 uresničila po zmagi na svetovnem prvenstvu v neolimpijskem razredu soling skupaj z Boštjanom Antončičem in Gennadijem Strakhom."

Od kdaj jadraš?
"Jadralni tečaj sem prvič obiskoval poleti 1990, tekmovati pa sem začel leto pozneje. Jadranje mi je zelo dolgo pomenilo vse, v njem so se stekale vse moje ambicije in prosti čas. Sedaj je moj odnos do jadranja drugačen, razpet je med čistim užitkom in odgovorno opravljeno obveznostjo, odvisno od situacije."

Kako bi opisal jadranje?
"Verjetno me še vedno žene občutek drsenja. Ko se natrimajo jadra, ko si natreniran in ko na spremembe jakosti in smeri vetra ter vala točno odgovoriš, ko barka zdrsi kot najbolj lahko."

Kako se razlikujeta ljubiteljsko in tekmovalno jadranje?
"To najlažje opredelim z določitvijo razlik. Kar se med ljubiteljskim in počitniškim jadranjem morda zdi zanemarljivo, se med regatami visokega ranga čedalje bolj kaže kot možnost izboljšanja. Bodisi da je to rahel zasuk vetra, sprememba v jakosti, velikosti vala, smeri toka, poziciji nasprotnika … Vse to so spremenljivke, ki jih je v regati treba upoštevati, jih zaznati in nanje odgovoriti. Sorazmerno z nivojem flote se razlike kažejo v čedalje bolj neznatnih odtenkih, čedalje bolj se priganja že omenjeno drsenje in taktične odločitve na podlagi pridobljenih informacij."

Kdo je bil tvoj prvi učitelj jadranja?
"Prvih učiteljev v tečaju je bilo kar nekaj, prvi usodni odnos za mojo športno pot pa je nedvomno predstavljal trener Janez Mrak. Še danes je trener v mojem matičnem klubu, Jadralnem klubu Jadro Koper, in je eden od redkih, ki popolnoma razume trenutek, ko v regati prihaja do odločitev za določen manever: kaj do odločitve privede, kateri so dvomi, ki se na barki v določeni situaciji porajajo. Zato je seveda še vedno dragocen sogovornik pri analizi končanih regat."

Kakšni občutki so te prevevali, ko sta s sotekmovalcem Mitjem Nevečnyjem dosegla normo za nastop na olimpijskih igrah?
"Za oba z Mitjo je bila dosega norme izpolnitev cilja, ki nama je ušel pri kvalifikacijah za igre v Atenah 2004, ko sva verjetno jadrala še bolje kot štiri leta pozneje. Po eni strani je torej šlo za dokaz o vztrajnosti in volji, po drugi pa za potrditev, da je treba slediti ciljem. Prihod v cilj v zadnjem plovu svetovnega prvenstva 2007 v Cascaisu na Portugalskem je hkrati pomenil izpolnitev želje ter zavezo za delo in pripravo na olimpijski nastop. Do obale sva odjadrala srečna, kar sva si takrat rekla in občutila, je bila nagrada za dolgoletno delo in je prav, da ostane med nama. Kaj podobnega pa privoščim vsakomur."

Kakšna izkušnja so bile zate olimpijske igre v Pekingu?
"Dogodek, na katerem si pod največjo preizkušnjo, ko si najbolj iskreno soočen s svojimi zmožnostmi in sposobnostmi. Res, izjemna izkušnja."

Ali je bila udeležba na olimpijadi zate vrhunec športne kariere?
"Ne glede na to, da sem bil še tik pred nastopom v Qingdau pripravljen to trditev zanikati, lahko rečem, da je res tako. Obenem pa upam, da je pred mano še kakšen podoben vrhunec."

Kako to, da si se odločil za zamenjavo razreda 470? Verjameš, da bo samostojna pot sedaj prijetnejša ali je bila to zgolj nuja?
"Eden od razlogov za menjavo je bila izpolnitev nekega cilja, drugi dokončanje študija, saj je usklajevanje treningov in nastopov z opravljanjem izpitov mnogo lažje, tretji in verjetno odločilen pa so težave, ki sem jih imel pri vzdrževanju primerne telesne teže za vlogo krmarja na jadrnici 470. Vsekakor je prijetnejše, ker sedaj nimam več tako stroge diete. Laser je bil po dolgoletnem stažu v razredu 470 prava osvežitev, ob kateri sem zelo motiviran, zato z nestrpnostjo pričakujem nove nastope."

Kako bi primerjal naslov svetovnega prvaka v posadki soling z nastopom na olimpijskih igrah?
"Gre za dve popolnoma različni tekmovanji, kjer pa je osvojitev naslova svetovnega prvaka tesno povezana z olimpijskim nastopom. Izkušnje, pristop in osvojeno novo znanje so odločilno vplivali tudi pri poznejšem nastopu na svetovnem prvenstvu razreda soling."

Kaj ti več pomeni, dobra uvrstitev na olimpijadi ali naslov svetovnega prvaka oziroma morebiti tudi trikratni evropski naslov v olimpijski disciplini?
"Vsak od omenjenih uspehov predstavlja nekaj točno določenega in jih zato med seboj nerad primerjam. Rad se spomnim vsakega, še najbolj pa ozadja in ljudi, ki so k vsakemu odločilno prispevali."

Ali veš, koliko držav sveta si obšel oziroma kje vse si jadral?
"Če na hitro preštejem, okrog trideset, z izjemo Antarktike sem obiskal vse kontinente, jadral pa sem že na mnogih svetovnih morjih. Za vsa potovanja bom jadranju vselej hvaležen in dolžan."

Kateri košček sveta bi opredelil kot čarobnega, rajskega?
"Takih krajev je kar nekaj, poseben čar pa ima nedvomno pokrajina na vulkanskem otoku Lanzarote, vendar je res, da sem ga obiskal pred kratkim in sem verjetno katerega drugega v tem trenutku pozabil."

Kaj si se življenjskega naučil kot vrhunski športnik?
"Na žalost vsakič znova izgubljati. In ne popustiti."

Si se kdaj znašel tudi v smrtni nevarnosti?
"Mislim, da ne, so pa bili trenutki, ko je bilo najpomembnejše uspeti pripluti nazaj na obalo. Teh je bilo kar nekaj."

Že tvoj oče je sukal besede kot novinar. Je bil on tisti, ki te je spodbudil k prvemu pisanju? Kaj te je pripeljalo v pesniške vode?
"Starši so naju s sestro vzgajali v bralca, po vsej verjetnosti gre tu iskati možnost za poznejše pisanje. Imela sva srečo, da sva lahko vselej uživala veliko mero svobode in počela, kar se nama je zdelo pomembno. Starši naju niso nikoli omejevali pri tem. Pisanje je, proti vsem ambicijam in hotenjem, v nekem trenutku prišlo samo od sebe. Seveda je bilo branje eden od ključnih vzrokov."

Imaš med pesniki tudi vzornika ali ti je uspelo zaobiti vzornike in si vzpostavil svoj stil?
"Kot bi rekel francoski avtor Michel Houellebecq, je stil skupek pomanjkljivosti vsakega posameznika, tako da mu je na nek način nemogoče ubežati. Kar se pa vplivov tiče, se jih predvsem nisem bal ali jih skrival. V poeziji sem od vsega začetka igral odprt boj, najprej s Tomažem Šalamunom. Če sem pesnik, je to zaradi njegove poezije."

Menda ti je veliko dala tudi fakulteta za humanistične študije.
"Kot druga generacija fakultete sem z vsemi takratnimi študenti užival neko posebno stanje neskončnih možnosti. Prostor se je odpiral, stvari so bile v nastajanju, vsakdo je lahko od tu črpal ogromno. V tem pogledu mi nobena druga fakulteta v Sloveniji takrat ne bi mogla nuditi česa primerljivega. Danes je sicer univerza na splošno v primežu bolonjske reforme, ki ni za visokošolske ustanove nič vzpodbudnega. Na trenutke je videti kot podaljšek srednje šole in Univerza na Primorskem ni pri tem nobena izjema. Ceniti je treba trud, ki ga vsak posamezen profesor in študent vlaga v opozarjanje na spremembe, ki so v teku."

Kakšno simboliko ima naslov tvoje pesniške zbirke Dve leti pod ničlo?
"Čisto osebno je to, da sem knjigo pisal dve leti, da je to pod ničlo bil zame čas neverjetne svobode in pričakovanj. Preden se nekaj zgodi, porajanje možnosti. Nekaj sem se namenil storiti in videti, kaj se bo zgodilo. Pisanje knjige vsebuje željo po spremembi sveta, mislim, da od tega ne gre odstopati, čeprav se potem nič takega ne zgodi."

Kako je bilo z nagrado festivala Fabula?
"Prozni mnogoboj, ki poteka znotraj festivala Fabula, je neke vrste naključje. Z zgodbo sem zmagal na predtekmovanju v Kopru in se uvrstil v finale. Kot pesnik sem igral svojo karto, ki je v Kopru prepričala, na finalu pa proti izvrstnim prozaistom nisem imel večjih možnosti. Napisal sem novo zgodbo, ki je po mojem mnenju dobra, ni pa spadala zraven, hotela je samo biti iskrena. Logika poezije je drugačna, nikoli je nisem med pisanjem teh dveh zgodb zares zapustil. Sem pa za zmago v Kopru za nagrado prejel pet knjig, dve med njimi odlični, ki jih še nisem imel."

Ali lahko potegneš vzporednico med jadranjem in pisanjem pesmi?
"Kot verjetno pri vsaki stvari je tudi tu potreben angažma. To, da se greš zares. Je pa čakanje pesmi dosti bolj nepredvidljiva stvar, ki zahteva nenehen, stalen trud, kjer je vselej prisotno tveganje, da na koncu ničesar ne bo, nobenega verza, nobene pesmi. Grožnja, da ne boš nikoli več ničesar napisal, je stalno prisotna. V določenih okvirih je načrtovanje pri jadranju lažje, čeprav je pravi občutek kljub treningom in načrtovanjem forme dostikrat redek."

Letos ste pod tvojo taktirko že drugič organizirali 3P. Kakšen je bil program in kako ste zadovoljni z obiskom?
"Namen je bil dosežen, ko so svojo udeležbo potrdili pesniki, ki sem jih najprej povabil. Obisk nas je letos razveselil, še posebno raznolika publika pa nas je spodbudila, da prihodnje leto načrtujemo nadaljevanje. Ena izmed zame najboljših stvari je bila raznovrstnost predstavljene poezije in možnosti uporabe jezika, poleg tega so vsi sodelujoči avtorji živi akterji sodobne pesniške podobe in zato najboljši možni sogovorniki o poeziji. Na festival sem ponosen, teden je bil naporen, a lep."

Kaj meniš o kulturnem ustvarjanju mladih na Obali?
"Vsakič znova se mi potrjuje dejstvo, da je možnosti dovolj, da se lahko naredi skoraj karkoli. Kakovost dogajanja je zato odvisna od tistih posameznikov, ki se nečesa lotijo. Vsem tem gre čestitati, kritizirati pa je treba vse tiste, ki mislijo, da bi znali bolje, a tega ne dokažejo."

Kakšen je to potencial za slovensko pesništvo?
"V tem smislu sploh ne bi razmišljal. Poezija je nekaj, kar pretendira na univerzalno, razveza nacionalnega momenta se mi zdi ena ključnih."

Kje se vidiš prej, v kulturi ali v športu?
"Za zdaj nikjer, priznam pa, da bi na trenutke zelo rad vedel."

Kje boš čez 20 ali 30 let?
"Vseeno kje, čez 40 ali 50 let pa v kakšnem lokalu a la Circolo pri igranju briškole, preklinjanju in nostalgičnem resentimentu do sedanjega časa. Imeti dovoljenje za biti 'štuf', siten in neolikan, skratka uživati starost."

Avtor: Besedilo in foto: Črt Butul