Gremo v Šanghaj

07.02.2010

GORAZD SUHADOLNIK

 

Prav trendovsko bi bilo letošnji mednarodni praznik dela preživeti v Šanghaju na odprtju svetovne razstave Expo. Kitajsko-komunistični kult dela in šanghajska tradicija dekadence v očarljivem kaosu družbenih nasprotij ter doživljajskih kontrastov, s katerimi bi se lahko hvalili znancem ... Ampak jaz za prvomajske praznike tja zagotovo ne grem.

Bil sem na lizbonskem Expu. In na hannovrskem tudi. Prvega se je splačalo obiskati že zaradi arhitekturnega prispevka Santiaga Calatrave in vsakodnevnih burk La Fure dels Baus. Hannovrskega sem se udeležil po službeni dolžnosti. Če ga je že bilo vredno videti zaradi švicarskega, holandskega in islandskega paviljona, se tja zagotovo ni imelo smisla cijaziti zaradi slovenske predstavitve. Dva meseca pred odprtjem svetovne razstave namreč ekipa uradnikov z visokošolskega ministrstva in iz vladnega urada za komuniciranje ni imela še nobene konkretne ideje.

Na naslov osrednje teme razstave, Človeštvo, narava, tehnologija, je v več kot dveh letih priprav spacala le megleno idejo o paviljonskem "virtualnem travniku", polnem touch screenov, preko katerih naj bi obiskovalci interaktivno spoznavali Slovenijo in kopico posebej organiziranih dogodkov v njej. Vse skupaj se je končalo s skromnimi internetnimi portreti nekaj zanimivih slovenskih znanstvenikov, umetnikov in športnikov. Sam sem poskrbel predstavitve bratov Jakopin, Hermana Potočnika alias Dragana Živadinova, Slavoja Žižka in podobnih kalibrov. Sproducirali so tudi za nekaj minut turistične videopropagande. In to je bilo to.

Tiste tri dni v Hannovru v slovenskem "paviljonu" nisem srečal več kot petnajst obiskovalcev. Virtualni travnik seveda ni deloval. Se je pa smukal okrog kup otrok slovenskih staršev, ki garajo na evrouradniških mestih, in se z muko razdajal za promocijo Slovenije ter skromno žepnino. Za hannovrski debakel je šlo uradno tri milijone mark, neuradno pa še vsaj milijon več.

Deset let pozneje poslušam, kako bo imela Slovenija v Šanghaju čudovit paviljon, na temo Boljša mesta, boljše življenje, zasnovan kot sedem odprtih knjig: na eni bodo prikazovali Trubarja, na drugi Plečnika, na tretji jadrnico bratov Jakopin ... na koncu pa Potočnika v kompletu z Živadinovim in Žižka s priložnostnim, posebej za šanghajski Expo napisanim tekstom.
Skratka, ista zgodba z bolj ali manj istimi uradniki in "kreativci". In milijoni zapravljenih evrov. Kriza.

Avtor: GORAZD SUHADOLNIK