Nekega popoldneva, tri tedne po tekmi z Rusijo, sva doma sedela za mizo in pila...


V Kolarski ulici v Kopru, tik ob stavbi vrtca Delfino Blu Koper, stoji stavba s hišno številko 10, ki ima že več desetletij zaprta vrata in...

Fak! Jakov Fak! Slovenija je še enkrat več na svojih prsih gojila hrvaško kačo. Hrvaški biatlonec ne bi na olimpijadi nikoli osvojil brona, če ga ne bi treniral slovenski trener. Če ne bi treniral na slovenski Pokljuki. Če ga ne bi vozili na tekme v slovenskem kombiju. Če mu ne bi smuči mazal slovenski serviser. Seveda ni moglo slediti kaj drugega kot hrvaški nož v slovenski hrbet. Hrvat Fak je za pičle 3,4 sekunde prehitel Slovenca Bauerja in mu speljal medaljo pred nosom.
Fak se lahko oddolži le tako, da prestopi v slovenski tabor in začne tekmovati za državo, ki mu je nesebično omogočila, da postane tako uspešen. Hrvati mu bodo tako ali drugače še naprej prodajali le prazne obljube. In če mu pod našo zastavo ne bo šlo, bomo lahko rekli: Itak je Hrvat.
Izdajalka Tina Maze pa naj gre že v tisto svojo Švico.