Svoje hočemo, tujega ne damo

30.08.2009

V Memorandumu SANU so avtorji predstavili načelno vprašanje položaja srbskega ajvarja v sklopu jugoslovanske federacije in opozorili na dejstvo, da posamezni jugoslovanski narodi in narodnosti srbsko papriko uporabljajo za izdelavo nekih svojih, posebnih ajvarjev. Na to se je odzvalo Društvo slovenskih pisateljev s sporočilom Moj ajvar v mojem žepu, kosovski PEN pa se je za vsak primer raje umaknil v ilegalo. Akademija znanosti in umetnosti BiH se ni odzvala, ker je bila nacionalno popolnoma razdeljena, Črnogorcem se ni ljubilo, Makedoncem pa je uspelo skozi stranska vrata spraviti dokument z naslovom Pinđur od Aleksandar Makedonski do Branko Crvenkovski. Na to so Grki odgovorili z zažiganjem makedonskih zastav v Atenah in Solunu. Tako se je vprašanje ajvarja internacionaliziralo. Edini, ki se niso vključili v polemiko, so bili Hrvati, ker pač niso bili Balkanci.

V knjigi Ajvar - namaz starodavni akademik Vasilije Krestić dokazuje, da sta srbska blagovestnika sv. Ciril in Metod naučila okoliška plemena peči paprike, sekljati čebulo in pisati različne črke. Krestić v knjigi tudi dokazuje, da so se na podlagi ajvarja, standardne jedi na dvoru srbskih imperatorjev, razvili albanski hajvar, romunski pincuri in bolgarska lutenica, nekoliko pozneje pa še indijski chilli chutney in celo ameriški pepper relish. Ker Krestićeva knjiga obsega več kot tisoč strani, je Slovenci niso imeli časa v celoti prebrati, vendar so za vsak primer zaščitili ime ajvar kot svojo nacionalno blagovno znamko. Tako danes najboljši srbski ajvar najdete v Mercatorjevem supermarketu v Novem Beogradu.

Avtor: Dejan Novačić